Nekaj po sedmi uri zjutraj se je naša skupina prikazala na letališču Jožeta Pučnika in z olajšanjem oddala dvanajst do vrha napolnjenih kovčkov s prtljago. Tako se je pričelo naše 34-urno potovanje do majhne vasice v Keniji. Po pristanku v Istanbulu smo imeli nekaj ur prestopa, ki smo jih izkoristili za počitek na udobnih ležalnikih tamkajšnjega letališča. Naš let do Nairobija je potekal čez noč in ob 3. uri zjutraj smo pristali v glavnem mestu Kenije. Že ob prihodu na letališče, ki je še najbolj spominjalo na šotor gasilske veselice, smo se zavedali, da smo vstopili v državo tretjega sveta. Nekoliko živčni kako bo potekal naš prehod skozi carino in imigracijo, smo se nestrpno prestopali v dolgi vrsti. Na srečo je bila vsem brez težav odobrena viza za tri mesece, naši veliki kovčki, polni razkužil in druge medicinske opreme, pa so brez težav zaobšli rentegen pred izhodom iz letališča. Za nekaj ur smo se odločili spočiti v bližnjem hotelu, dopoldne pa smo odrinili proti Kisumu. Po nekaj težavah na letališkem terminalu za notranje lete zaradi že omenjenih razkužil, je naše ropotajoče propelersko letalo naposled le pristalo v Kisumu. Takoj, ko smo začeli pobirati kovčke s tekočega traku, smo pri vhodu na letališče že zagledali znani, nasmejani obraz Marvina – velikega šefa klinike v Majiwi. Nekaj minut kasneje smo že stali na parkirišču na žgočem soncu in v dva avtomobila skušali stlačiti sebe in vseh dvanajst velikih in še nekah majhnih kosov prtljage. Naposled smo se le namestili v dve limuzini in kmalu za tem nam je v obraz začel pihati prijeten afriški veter, ki nas je, skoraj enako učinkovito kot klima, hladil skozi okno avtomobila. Skozi okno smo opazovali množice ljudi, ki so ob robu ceste prenašali nakupljene dobrine, skromne hiške, pred katerimi mirno posedajo ljudje. Čez slabo uro je naš avto zavil na prašno rdečkasto cesto in kmalu se pred nami prikazal naš novi dom – hiška z nekaj pogradi in ločena, za afriške standarde zelo komfortna gospodarjeva hiša, kjer nas je ob prihodu že čakala večerja. Po večerji smo utrujeno popadali v posteljo in v trenutku zaspali – naslednji dan nas je namreč že čakal prvi delovni dan na kliniki.
Prvi teden v Majiwi
Na naš prvi delovni dan nas pred kliniko že čaka množica nasmejanih obrazov – oyaore, oyaore, dobro jutro, dobro jutro. Nekoliko prestrašeni nad tem kaj nas čaka vstopimo vsak v svojo ambulanto – Teja v zobozdravstveno, Ana in Maša v “kirurško”, Tisa in Dan pa v splošno. Na naše veliko olajšanje nam prvi teden na pomoč priskoči Petra – veteranka ene od preteklih odprav, ki ji je bilo življenje v Majiwi tako všeč, da se je decembra za en mesec vrnila. Prvi teden nas je vodila čez množico ran, malarije, internističnih pacientov in številnih drugih težav, ki so pestile naše paciente. Delo v afriški vasici je nedvomno prineslo tudi števile zdravstvene izzive, ki jih nismo bili vajeni. Z nekaj improvizacije, medsebojne pomoči in veliko potrpljenja, nam je večino izmed njih nekako uspelo rešiti. Teden smo tako zaključili utrujeni, a s prijetnim občutkom pri srcu.
Prvi vikend v Majiwi
Med vikendom je naša klinika odprta le za nujne primere, zato smo se odločili, da se prvi vikend ustalimo, družimo s fanti iz klinike in pospravimo naš novi dom. Namesto po oblogah za rane in testih za malarijo smo tako posegli po čistilnih pripomočkih. Lotili smo se tudi pranja perila, kar je bil za nas povsem nov izziv – v Keniji namreč ni na voljo pralnih strojev, zato smo morali perilo oprati na roke. S trdim milom smo s težavo drgnili po majicah in hlačah in po dveh urah nam je nekako uspelo zadovoljivo oprati prvo pošiljko perila.
Čez vikend smo se poslovili tudi od Petre, za njeno poslovilno zabavo smo si pod zvezdami ogledali film Sam doma 2, spekli pico, pojedli Milko in se podružili ob igranju Enke. Avto s Petro in Marvinom je tako odpeljal, nas pa je čakal nov teden takšnih in drugačnih izzivov.
